Muzejska zbirka družine Kurent - Janezkova kmetija

V dolini reke Mirne so se ljudje že od nekdaj posvečali kmetijstvu. V tej dejavnosti so dosegali zavidljive tehnološke in finančne rezultate, ki so jim omogočali, da so naporna fizična dela opravljali s kmetijskimi stroji in drugimi pripomočki. S prihodom traktorjev je do tedaj pomembna oprema kmetijstva postala odveč in se zato preselila v zapuščene skednje, podstrešja in podobne prostore ter odšla v pozabo.

Kamnje je prijeten zaselek na vzpetini nad Šentrupertom kjer je družina Kurent podedovala starodavno kmetijo: domačijo z gospodarskim poslopjem, sadovnjake, vinograd z vinskim hramom in gozdove. Mlada gospodarja Medeja in Ivan sta ob njej razvila vse tisto, kar potrebuje sodobno kmetovanje, to pa so poleg nove domače hiše tudi hlevi za vzrejo živine in pridobivanje mleka ter prostori za kmetijsko mehanizacijo. Prav pri obnovi kmetije sta odkrila in spoznala stare kmetijske naprave, ki so bile zlasti privlačne in zanimive za njune tri šoloobvezne otroke. Košare različnih velikosti so ljudje pletli sami iz vrbovega šibja in jih uporabljali za prenašanje pridelkov. Železni ali leseni plugi in brane za oranje in rahljanje zemlje z motikami, srpicami, sejalniki in podobni predmeti predstavljeni skupaj lepo ponazarjajo način dela na njivah v začetku dvajsetega stoletja. Kmetija je morala imeti mlatilnice, pajtlje, vile, grablje, gepelj in bogve kaj še, da je dobro opravila mlačev. Brente, štulci, sodi, lijaki, škarje, škropilnice in preše zaokrožujejo predstavo o tem, kako se je obdeloval vinograd, pridobivalo vino in kletarilo. Za delo v gozdovih so bile potrebne žage, sekire različnih velikosti, razni železni pripomočki za vleko debel in njihovo lupljenje ter razkosavanje. Pri vseh teh dejavnostih je bil potreben prevoz in kmetje opravljali so ga opravljali z vozovi različnih velikosti in različnih oblik: z košem, če so vozili tovor v razsulu, z lojtrcami za prevoz požetega žita ali pokošenega sena, brez vsega, kadar so prevažali drva in les, pa tudi malo uglednejši zapravljivček, s katerim so se vozili po opravkih, ob možitvi ali ob nedeljah k maši. Posebno zanimiv je vinski hram Kurentovih, ki ima še črno kuhinjo. Obnovili ga bodo in v njem ponudili prodajo svojih pridelkov. Vse naštet pripomočke in še mnogo drugega so Kurentovi zbrali doma, pri sosedih in sorodnikih, lepo očistili, označili uporabnost in razstavili na prostranem podstrešju poda, da si je možno ogledovati, proučevati in tudi preskusiti. Njihov cilj je, da zberejo čim več kmečkih strojev in pripomočkov in sodobnim rodovom ohranijo iznajdljivost pa tudi napore potrebne za zagotavljanje hrane. Kurentovi ustvarjajo muzej kmečkega orodja in pri tem jih strokovno usmerjajo muzealci.

Kurentovi v svojem zbirateljskem delu niso osamljeni. Njihova znanka je na primer kupila zapuščeni mlin in prizadevala si bo v njem urediti vse po starem. Druga znanka visoko na Okrogu ob arhaični cerkvi nudi gostoljubje z hrano iz domače kuhinje, pod gričem na katerem se je umestil zaselek Kamnje je čudovita bazilika, ki jo je zgradila Ema Krška, nedaleč od nje sta graščini Škrljevo in Kot, pa Vesela gora z križevim potom in kmečkim muzejem, romarska Žalostna gora pod katero vsako leto izberejo najlepšega bradača in organizirajo Prforcenhaus. Kurentovi vso to kulturno dediščino koristno dopolnjujejo s tistim kar je v tej dolini prvobitno in je ljudem omogočalo preživetje.

Darja Peperko Golob iz Študijske knjižnice Novo mesto pravi, da »Znanje o domu« ostaja temeljna osebna izkaznica ali še bolje, potni list slehernega posameznika in skupnosti. Kurentovi se s svojo zbirko predstavljajo javnosti kot poznavalci znanja o svojem domu, z njo pa dajejo tudi pomemben delež k prepoznavnosti Šentruperta in njegove občine.

Po dogovoru glede na želje naročnika.