Občina Šentrupert leži v osrednjem delu porečja Mirne, savskega pritoka na Srednjem Dolenjskem. Šentruperška mikroregija kot njena osrednja pokrajina se je oblikovala na prehodu iz Mirnsko-Mokronoške kotline v gričevje na severu in sega do meje s hribovitim svetom Posavskega hribovja. Na 42 km² živi v 25 naseljih 2400 prebivalcev. Poselitev je zgoščena po naseljih na vzpetem kotlinskem robu. Precej redkeje je poseljeno zaledje - gričevje in hribovje z raztresenimi slemenskimi in pobočnimi zaselki. Center osrednjega naselja Šentruperta je krožni trg, ki je izrazito “centralno” gručast, k čemur pripomore cerkev sv. Ruperta, osrednji ambient pa tvori enonadstropni niz, ki se enakomerno izteka v več obcestnih grupacij.
Znaki obljudenosti segajo daleč nazaj v prazgodovino, ko je tod vodila cesta proti prevalu pri Mokronogu, ki je prek doline Laknice povezovala Mirnsko dolino s Krško kotlino. Danes potekata najpomembnejši prometnici Mirnske doline, cesta in železnica, ki povezujeta Dolenjsko podolje s savsko dolino pri Sevnici, po južnem robu občine.
Današnja podoba občine zrcali življenje od druge polovice prvega tisočletja naprej. Dominirata grad Škrljevo kot zgodovinsko dokazana posest kneginje Eme iz rodu dinastije Breško-Seliških in cerkev sv. Ruperta kot eden najlepših spomenikov zrele gotike v Sloveniji. Grad je zgrajen na vzpetini zahodno od vaškega naselja Škrljevo ob severovzhodnem robu šentrupertske ravnine. Ves severozahodni predel Mirnske doline je zaznamovan s tem objektom do take mere, da vzpostavlja ravnovesje z ostalimi estetsko pomembnimi objekti od Vesele Gore, Okroga, Vihra, Velikega Cirnika do Mokronoga. Župnija je v listinah izpričana kot ena najstarejših na nekdanjem Kranjskem. Močne gospodarske temelje ji je utrdila že kneginja Ema s svojimi darovnicami. V zgodnjem srednjem veku je bil tu celo sedež dolenjskega arhidiakonata. Vidnih stavbnih ostankov iz obdobja romanike pa je zelo malo: južni portal p.c. sv. Duha na Vihru in zdaj zazidan severni portal p.c. sv. Barbare na Okrogu. Najdragocenejša kulturna dediščina v tem prostoru izhaja iz obdobja gotike, a tudi barok je ustvaril eno najlepših stilno čistih arhitektur na Slovenskem – cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori.
Občina Šentrupert postaja bolj in bolj znana po edinstvenem muzeju na postem: Deželi kozolcev. Muzej si je prislužil naziv EKO MUZEJ. Dežela kozolcev je edini muzej kozolcev na svetu.
Iz pradavnine izhajajoči geološki ostanki v sestavu zemeljskih plasti, kot so fosili vseh oblik školjk, in nekateri še zdaj rastoči ostanki favne, kot je nižinski hrast, veliko tega pa še ni raziskanega, dokazujejo, da se je po geoloških zemeljskih premikih izsušilo Panonsko morje in pustilo za seboj obsežna področja specifično oblikovanih krajinskih površin, z gričastimi obronki in humusno bogatimi zemeljskimi plastmi, zlasti ob rekah, ki so odvajale odvečno vodo izvirov, ki so se nekoč iztekali v dno Panonskega morja. Tako se je tudi v zgornjem toku reke Mirne izoblikovala obsežna dolina, obdana skorajda v krogu z gorskimi obronki, ki so danes posejani z obdelovalnimi površinami ali pa gozdovi. Znaki obljudenosti segajo daleč nazaj v prazgodovino, današnja podoba pa zrcali življenje od 2. polovice prvega tisočletja naprej.
Rezultati arheoloških izkopavanj kažejo na sledove halštatske kulture od 8. do 4. stoletja pred našim štetjem, ohranili pa so se tudi ostanki kultur potomcev Ilirov, Keltov in kulture Este, imenovane tudi La Tene. Dolina je bila povezana s skupno srednjeevropsko civilizacijo, ki jo izpričujejo predvsem žarna grobišča, sodobno zgodovinopisje pa jo pripisuje Venetom. Tudi Rimljani so tu pustili svoje sledove, in sicer v širšem (Trbinc, Mirna, Volčje njive) in ožjem okolju (Kamnje nad Šentrupertom). Od tega je vse do današnjih dni ostalo poimenovanje krajinskih predelov, gora, rek in naselij; nekatera med njimi imajo še danes v našem jeziku krajinsko tipičen in poetičen pomen: Zaloka, Okrog, Draga, Brinje, Prelesje, Bistrica, itd.
Gorati obronki Posavskega hribovja, po katerih tečeta reki Bistrica in Mirna s pritoki Sotla, Busenk in Jeseničica, so proti vzhodu prehodni preko rahlih vzpetin po gričevju in cest v ravnini. Proti severu zapirajo dolino obronki Kremena in Kamnja, proti zahodu pa Oplenka. Tako se kraj odpira bolj proti jugovzhodu, kjer išče povezavo z Mokronogom in naprej po dolini reke Laknice s cesto Ljubljana - Novo mesto - Zagreb. Proti jugovzhodu se povezuje s Trebnjem in cesto Novo mesto - Ljubljana, naprej proti severu z Avstrijo in s Srednjo Evropo, proti zahodu pa z Italijo in zahodnimi evropskimi državami. Proti severovzhodu in severozahodu pa je dolina zaprta in razmeroma težje prehodna preko Brunka v dolino Zasavja. Večina površin je porasla z gozdovi. Ugodne vremenske razmere so pogojevale dobre življenjske pogoje in razmeroma gosto naseljenost.
Dr. Marko Marin
Sledovi človekove prisotnosti na območju Šentruperta se pojavijo dokaj pozno, zato pa takrat toliko intenzivneje. Najstarejše arheološke najdbe segajo v čas starejše železne dobe, nekam v čas 8. stoletja pr. n. š. V slovenskem prostoru je to čas halštatske kulture, katere nosilci so bila plemena, sorodna balkanskim Ilirom. Dolenjska halštatska kultura v evropskem merilu predstavlja izjemo, bogate arheološke najdbe pa jo postavljajo v sam evropski vrh.
Tedanji prebivalci so živeli v utrjenih naseljih – gradiščih, ki so jih zgradili na vrhovih gričev in hribov, svoje umrle pa so pokopavali v velikih zemljenih gomilah, ki še danes leže po gozdovih in travnikih. To je bil čas intenzivnega pridobivanja železa in rezultati fužinarstva ter kovaštva, železni izdelki, so predstavljali pomembno trgovsko blago. Železo je bilo tedaj iskana kovina, predmeti iz njega pa dragi. Njegovi pridelovalci so zato uživali ugled, bogastvo in veljavo.
Dolenjska je predstavljala pomembno križišče trgovskih poti, ki so vodile iz Balkana proti istrskemu polotoku ter iz Panonske nižine in alpskih predelov. Dve najpomembnejši poti sta vodili po dolini rek Krke in Save, povezovala pa ju je pot od Žužemberka preko Dobrniča, Trebnjega in po dolini reke Mirne.
Tako je ob tej poti zraslo močno prazgodovinsko gradišče na Veseli Gori, katerega obzidje se še danes sluti kot previsni rob, ki strmo pade v dolino iz pomola, na katerem stoji podružnična cerkev sv. Frančiška Ksaverija. Pripadajoče gomilno grobišče, ki je bilo na tem območju tudi največje, je štelo preko 20 gomil, ležalo pa je južno pod naseljem, pod sedanjimi njivami in travniki, ki se razprostirajo proti Slovenski vasi.
Drugo gomilno grobišče leži v gozdu za vasjo Kremen, posamezne gomile pa ob cesti na Grebenu nad graščino Kot. Dobro vidni sta tudi gomili v gozdu zahodno od gradu Škrljevo, kjer pa so vidni tudi sledovi kopanja za »zlatim teletom«.
Posamezne najdbe iz antičnega obdobja so znane iz območja Straže, odkoder izvira tudi manjša kamnita napisna plošča. Iz tega obdobja je tudi nagrobnik Lucija Bajbija Sempronija in njegove žene Eskinge, ki so ga našli v Kamnju pri Šentrupertu. Na hribu Jaršč na Homu pa so ohranjeni ostanki obzidja vojaške postojanke iz poznoantičnega časa (4. – 6. stoletje).
Tako ugotavljamo, da je ravninsko območje dajalo ekonomsko osnovo prebivalstvu od najstarejših časov, prehodno ozemlje pa je predstavljalo pomembno dolinsko pot, ki so jo tako strateško kot tudi vizualno obvladovali okoliški hribi, kjer so se razvila naselja vse od 8. stoletja pr. n. š. do časa pozne antike.
Mikroregija
Šentrupertska mikroregija je 29 km2 velik osrednji del porečja Mirne, savskega pritoka na Srednjem Dolenjskem. Oblikovala se je na prehodu iz Mirnsko-Mokronoške kotline v gričevje na severu, sega pa vse do meje s hribovitim svetom, ki ga že štejemo k predalpskemu Posavskemu hribovju.
Značilnosti pokrajine
Iz pradavnine izhajajoči geološki ostanki v sestavu zemeljskih plasti, kot so fosili vseh oblik školjk, in nekateri še zdaj rastoči ostanki favne, kot je nižinski hrast, veliko tega pa še ni raziskanega, dokazujejo, da se je po geoloških zemeljskih premikih izsušilo Panonsko morje in pustilo za seboj obsežna področja specifično oblikovanih krajinskih površin, z gričastimi obronki in humusno bogatimi zemeljskimi plastmi, zlasti ob rekah, ki so odvajale odvečno vodo izvirov, ki so se nekoč iztekali v dno Panonskega morja.
Arheološka obdobja
Sledovi človekove prisotnosti na območju Šentruperta se pojavijo dokaj pozno, zato pa takrat toliko intenzivneje. Najstarejše arheološke najdbe segajo v čas starejše železne dobe, nekam v čas 8. stoletja pr. n. š. V slovenskem prostoru je to čas halštatske kulture, katere nosilci so bila plemena, sorodna balkanskim Ilirom.
