Podružnična cerkev sv. Križa na Velikem Cirniku

Cerkev sv. Križa stoji na vzvišenem zahodnem bregu vasi in jo tako tudi zaključuje. Od nje se razprostira pogled po okoliškem gričevju in je vidna daleč naokoli po Mirnski dolini. Svetišče in ladja imata skupno streho, na zahodu je prizidan zvonik, na južni strani svetišča pa je zakristija. V notranjosti polkrožno odprti slavolok loči svetišče od ladje; obokana sta z banjastim obokom. Na zahodni strani je prizidan pevski kor na izredno lepih obočnih arkadah, ki imajo na vrhu zaključek v kamnitem profiliranim venčnem zidcu.

Današnja podoba cerkve kaže na enoten obnovitveni koncept – čeprav nekateri znaki opozarjajo na njeno srednjeveško osnovo – ki je bil izveden sredi 17. stoletja, kakor cerkve na Zaloki, Gorenjih Jesenicah in pri sv. Florijanu v Mokronogu. Delavnica, ki je te cerkve obnavljala po geslu vizitatorjev "več svetlobe v cerkve", je bila zasidrana v italijanskem okusu 17. stoletja. Cerkev sv. Križa na Velikem Cirniku je ena tipičnih, po kvaliteti pa tako dobrih, da bi lahko nadomestila marsikatero župnijsko cerkev v tistem času.

V cerkvi stojita dva oltarja. Veliki je bil postavljen 1799. leta in leta 1900 močno predelan. Slika Antona Postla Križanje, ki je zapirala osrednjo nišo, zdaj visi v šentrupertski župnijski cerkvi. Levi stranski oltar Matere božje je odlično rezbarsko delo iz časa prezidave cerkve. Uvršča se med tiste rezane zlate oltarje, ki so nadomestili v dobi reformacije odstranjene oltarje po naših cerkvah. Marija in nekateri svetniki na oltarju niso istočasni z angelskimi glavicami in nekaterimi deli ogrodja, sv. Rupert in sv. Pavel, ki sta sedaj v šentrupertski župnijski cerkvi, pa sta celo gotskega porekla, domnevno iz gotskih oltarjev šentrupertske cerkve; po izročilu je oltar prvotno stal v župnijski cerkvi in so ga šele kasneje prestavili na Veliki Cirnik.

Na severni steni ladje blizu kora visi oljna slika Križanje Matije Koželja iz leta 1900. Menze vseh treh oltarjev in prižnica so sočasni z obnovo cerkve.

Dr. Marko Marin