Vojne in povojne razmere so v življenje prebivalcev Vesele Gore prinesle velike spremembe. Po vojni so bili sejmi in romanja prepovedani. Ljudje so prihajali v cerkev, kjer so pokopani bogoslovec Janez Hočevar in duhovnika Franc Nahtigal in Franc Cvar, ki so bili med drugo svetovno vojno ubiti. Zato je oblast tedanjemu župniku zagrozila z miniranjem cerkve. Tako je celo župnik sam ljudi odvračal od prihajanja na ta grob.
Zadnja po številu udeležencev velika cerkvena slovesnost na Veseli Gori je bila leta 1958 ob praznovanju neke obletnice. Tedaj je bilo romanje posvečeno Mariji. Za to priložnost so po bližnjih vaseh cel teden pletli vence za okrasitev cerkve. Med praznovanjem so šli v procesiji s svečami in Marijinim kipom okoli cerkve in skozi vas.
Nekaj let po drugi svetovni vojni je na Veselo Goro še prihajalo veliko ljudi, tudi od drugod, pozneje pa le iz bližnjih krajev. Sprva so se domačini veliko udeleževali procesij, a sčasoma mnogo manj. Redni procesiji na Veselo Goro sta bili na sv. Marka, 25. aprila, in na križev teden. Na križev teden so potekale prošnje procesije v ponedeljek na Veselo Goro, v torek na Veliki Cirnik, v sredo pa na Okrog. V primeru slabega vremena so organizirali priložnostne prošnje procesije. Vsako leto gredo v procesiji na križev pot, zaključijo pa jo na Veseli Gori.
Ena izmed razlik med romanji in procesijami je, da so se procesij udeleževali v manjšem številu in le prebivalci bližnjih vasi. Romanja v nekdanji obliki so po vojni postopoma zamrla, procesije pa so se večinoma ohranile. Zadnja, ki sta se vsako leto podajala na božjo pot s Štajerske prek Žalostne in Vesele Gore na Zaplaz, sta bila ostarela zakonca izpod Kuma. Zanju je vedela cerkovnica, ker sta prihajala k njej po ključ od cerkvenih vrat. Zadnje leto, okoli leta 1960, je prišel mož sam. Po tistem ni nihče več peš romal po tej poti. Prebivalci bližnjih vasi in morda še njihovi sorodniki pa so se za praznike na Veseli Gori še zbirali.
Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let so ponovno uvedli sejem ne Gregorjevo, ki je spet postal tradicionalen. Je skromnejši kot v prejšnjem obdobju. Eden od vzrokov za to so drugačne možnosti nakupa in prodaje živine. Dovolj pogosto pa že nekaj časa prihajajo na Veselo Goro avtobusi romarjev izletnikov.
Marta Kunstelj
