Romanja

Na Slovenskem se je v obdobju baroka božjepotništvo močno razmahnilo. Leta 1716 je na Goro pri Šentrupertu iz Straže pri Gornjem Gradu, kjer je bila znana božja pot k sv. Frančišku Ksaveriju, prišel duhovni pomočnik Mihael Ciuha. V tedanjo cerkev sv. Marjete na Gori in okolico je vpeljal pobožnost in čaščenje sv. Frančiška Ksaverija. Stara cerkev je bila slaba, zato se je novomeški prošt in škof Jurij Frančišek Ksaverij de Marotti odločil postaviti novo na čast temu svetniku, jezuitu in misijonarju. Goro so preimenovali v Veselo Goro. Še preden so leta 1735 na njej posvetili novo cerkev, je Vesela Gora že postala slovita božja pot. Ljude so tu prejemali enake milosti kot na Straži pri Gornjem Gradu, imeli pa so jo bliže svojih domov. Leta 1730 so na pobočju hriba postavili kapelice križevega pota. Vsako leto so se tako zbirali v procesije na križev pot in na romanja.

Romarji so prihajali npr. iz Šentruperta, Polšnika, Sv. Križa, Mokronoga, Trebnjega, Škocjana, Loke na Štajerskem in Sevnice. Procesije in romanja so bila redna in priložnostna. Poleg prebivalcev iz vseh krajev Dolenjske in velikega dela Štajerske so se jih udeleževali tudi Belokranjci, Hrvatje iz krajev od Zagreba do Karlovca in Gorenjci. Na Veseli Gori so se gredoč ustavljali tudi romarji na Kum.

Romarji so se na Veseli Gori zadrževali tudi čez noč. Uglednejši so prenočevali v duhovniški hiši, drugi pa v romarski hiši z gostilno, po hišah v vasi, na planem in tudi v cerkvi. Zoper grešne priložnosti in pohujšljivost je goriški škof leta 1751 prepovedal ponoči ostajati na Veseli Gori. S tem se je zmanjšalo število romarjev, prihajali so le tisti, ki so mogli dospeti isti dan do cerkve in nazaj domov. Leta 1761 so zgradili veliko novo duhovniško hišo. Leta 1782 je cesar Jožef II. prepovedal romanja, bratovščine in izredne cerkvene pobožnosti, zato se je božjepotništvo na Veseli Gori končalo. Duhovniki so se večinoma razšli, do leta 1801 sta ostala le dva ostarela. Do tedaj duhovniki na Veseli Gori cerkvenoupravno niso bili vezani na Šentrupert, ampak so spadali neposredno pod oblast novomeških proštov in škofov Pičenskih. Imeli so tudi posebne možnosti glede odpustkov. Denarno so podpirali cerkev, en delež so namenili tudi za siromake in bolnike. Po letu 1801 so na Veseli Gori maševali duhovniki iz Šentruperta.

Po besedah sedanje cerkovnice je iz časa, ko so na Veseli Gori živeli redovniki, ostal lesen kropilnik v steni njene hiše. Meni, da so bili tam celjski menihi, drugi informaciji pa govorita, da so bili na Veseli Gori pavlinci ali pa jezuiti.

Velikih romarskih shodov, porocesij in slovesnosti, kakršne so bile prej ob binkoštih, na dan Sv. Marjete, na t.i. malo mašo in na angelsko nedeljo ni bilo več. Kljub prepovedi se je romarstvo sčasoma obnovilo, a je bilo manj množično. Delno je na to vplivala tudi bližina drugih božjepotnih cerkva. Ljudem je bilo bolj domače čaščenje Marije in kakega drugega svetnika kot sv. Frančiška Ksaverija. V cerkev na Veseli Gori so v 19. stol. prinesli kip Lurš-ke Matere božje. Bolj kot sv. Frančišku so se priporočali njej, sv. Antonu Padovanskemu, angelom varuhom, zlasti matere pa sv. Ani. Da je veljal sv. Frančišek Ksaverij za mogočnega priprošnjika za srečno zadnjo uro, trdno vero, da bi imeli dovolj vsakdanjega kruha ter zoper živinsko kugo in nevihte, danes ve le še malokateri prebivalec Vesele Gore.
Na romanja so se ljudje odpravljali od velike noči do poznega poletja, ko je bilo toplo in je bil dan dolg. Največ so romali poleti med enim in drugim večjim kmečkim delom - npr. med spravilom žita in krompirja. To jim je pomenilo navadno edino priložnost, da so spremenili vsakdanji življenjski ritem.

Odpravljali so se v skupinah po nekaj deset ljudi. Če je bila romarska cerkev blizu, so romale cele družine, da so le znali otroci že dobro hoditi; tako so npr. Veselogorci in drugi iz šentrupeške župnije romali na Zaplaz. Na dolgo pot pa se niso odpravljale cele družine, pač pa po nekaj ljudi iz ene hiše, največ srednjih let pa tudi mladina in celo do osemdesetletni starci. Dokler so imela romanja predvsem verski in družabni pomen in je bilo malo vozov, so vsi hodili na cilj in nazaj domov peš, tudi po cel teden. Prevladovali so Štajerci, Belokranjci in Hrvatje. Ti so v enem potu obiskali več božjepotnih svetišč, Vesela Gora jim je bila le ena od vmesnih postaj.
S štajerske strani so prihajali preko Save v Šentrupert, od tam po križevem potu na Veselo Goro, naprej na Zaplaz in potem po dolini Mirne na Žalostno goro. Štajerci so bili na Veseli Gori okoli sv. Jerneja. Z belokranjske strani so hodili v smeri od Žalostne gore preko Vesele Gore na Zaplaz. Belokranjci so se na Veseli Gori ustavili na angelsko nedeljo, ko so tam praznovali žegnanje. Največja shoda sta bila tako na Veseli Gori avgusta na nedeljo po sv. Jerneju in septembra na angelsko nedeljo.
Med potjo je bilo veliko priložnosti za spoznavanje, razvedrilo, zabavo in najraz-ličnejše pogovore. Zato so bila romanja priljubljena in so postala mmogim navada. Ker so bila romanja tudi naporna, se nanje brez verskega vzroka vendarle niso odpravili.

Med svetovnima vojnama in še dvakrat po drugi sta se vsako leto na Veselo Goro pripeljala dva vozova ljudi iz bližine Trebnjega. Po pripovedi so jim po prvi svetovni vojni namreč miši pojedle ves pridelek. Prebivalci so prosili božje pomoči zoper škodljivce in so se zaobljubili, da pojdejo vsako leto v zahvalo na Veselo Goro.

Izraz vernosti so tudi znamenja in kapelice, ki so jih dali zgraditi po zaobljubah. Tudi take sakralne objekte so ljudje zelo spoštovali. Ko so šli popotniki mimo njih, so se pokrižali in izrekli dobro misel - kratko molitev.
Legenda pripoveduje, da je imela neka žena hude bolečine v trebuhu. Zaobljubila se je, da pojde na Veselo Goro. Z možem sta se odpravila na pot. Ob vznožju hriba je žena postala trudna. Tam je bil kup drv. Legla je nanje, da bi se odpočila. Med spanjem se ji je iz ust izvila kača. Mož je to videl, in ji, ko se je zbudila, to povedal. Žena je bila ozdravljena. V zahvalo in spomin na ta dogodek so v cerkvi na Veseli Gori naslikali fresko s podobo ležeče žene s kačo v ustih in moža v bližini.

Na Zaplazu, pravijo, se je zgodilo največ čudežev. Prebivalci so imeli močno zaupanje v priprošnjo svetnikov in božjo pomoč v najrazličnejših težavah. To zaupanje jih je vodilo na romanja in procesije. Verski značaj romanj je bil priprošni in zahvalni. Ljudje so se priporočali npr. za zdravje, za mir, za srečno zadnjo uro, za srečno vrnitev iz vojske, za blagoslov pri delu, zoper poljske škodljivce. Romali so tudi zaradi bolj osebnih namenov, ki si jih niso pripovedovali; lahko tudi za pokoro ali pa v zahvalo.

Med potjo so molili in peli, največ Marijine pesmi. Petje in molitev je v večji skupini vodil kdo od starejših, v družini pa mati. Navadno so molili rožni venec in druge molitve k Mariji. Štajerci so menda imeli take, ki na Dolenjskem niso bile znane. Kdor je imel rožni venec, ga je vzel na pot. Otroci so se z njim radi postavili. Tisti ki so imeli molitvenik in so znali brati, so tudi tega vzeli na romanje.

Obleka in prehrana romarjev je bila v prvih desetletjih tega stoletja večinoma skromna. Oblekli so se lepše kot za k delu, a vzeli so le obleko, ki so jo imeli na sebi, četudi so ostali na poti cel teden. Belokranjci so se ločili po svojih belih nošah in širokih krojih. V noši ni bilo videti velikih premoženjskih razlik. Prebivalci šentruperške župnije so menili, da na romanja prihajajo "bolj ta sirotni". Premožnejši so hodili obuti, revnejši pa zlasti do let po prvi svetovni vojni bosi. Čevlje so obuli šele v bližini cerkve. Nekateri so imeli dva para, ene za po poti, druge, lepše, pa za v cerkev ali pa so vzeli lažje za preobuti, če bi jih prvi ožulili.

V prehrani je bilo več razlik kot v noši. Ljudje iz bolj oddaljenih krajev, npr. iz Štajerske, so imeli skromnejšo hrano. Nosili so jo v culah, pletenih cekarjih, košarah in nahrbtnikih. Lahko je nosil vsak svojo, če pa jih je potovalo več skupaj, je hrano nosil le eden, navadno matere, ki so jo tudi razdeljevale. Jedli so kruh, zamešen iz različnih vrst moke, suho sadje in meso, če so ga imeli doma. Pred drugo svetovno vojno so posebno taki, ki so šli na romanje le za dan ali dva, vzeli na pot praznične jedi, posebno če jim je romanje pomenilo bolj izlet: potico, bel kruh, klobase, jajca, pečenega piščanca ali boljši kos suhega mesa. V pletenke so natočili vino, jabolčnik ali "vodo" iz suhega sadja. Tedaj je bilo možno že tudi v gostilnah kupiti pivo in mineralno oz. kislo vodo. Neka žena se spominja, da so po vojni z družino romali na Zaplaz. Tedaj je bila še otrok in za otroke je bilo na koncu romanja najpomembneje, da so pili kokto. Romarji so po poti največ pili iz vodnjakov in studencev. V studencih so se tudi umivali. Malicali so v sencah dreves, ob poteh in mejah. Lastniki zemljišč jim niso branili posedati po travi. Tudi se jim ni bilo treba bati, da bi mimoidoči pobirali sadje. Radi so jim postregli ali iz gostoljubnosti ali pa zaradi dobička.

Kadar je bila na Veseli Gori slovesnost, so se zgrinjali nanjo po poteh in travnikih z vseh smeri. Nekatere poti so sedaj zaraščene. V znamenje svojega prihoda so na vrhu pozvo-nili. Vsak s svojim namenom so na križev pot in v cerkev pred Marijin kip nanosili sveč. Prinesli so tudi nekaj slik v zahvalo, a precej manj, kot na Zaplaz ali Žalostno Goro. Na koru in na levem stranskem oltarju so še vedno podpisi romarjev. Nekateri so stari blizu sto let.

V času romanj je bila cerkev neprekinjeno odprta cel teden. Pravijo, da je ob največjih slovesnostih prišlo toliko ljudi, da je zmanjkovalo prostora. Cerkovnik je poskrbel za dodatne klopi. Od drugod so pripeljali tudi spovednice in jih postavili zunaj cerkve, da bi se vsi romarji mogli spovedati. Marsikdo se je spovedal raje pri tujem kot pri domačem duhovniku. Romarji so se udeležili svete maše. Orglal je šentruperški organist. Ob največjih praznikih je bilo do polnoči čaščenje Najsvetejšega. Navada je bila, da je v cerkvi ves čas nekdo molil. Ponoči so se pri tem romarji izmenjavali. Molitev in petje je vodil kdo izmed njih. Ob kaki slovesnosti so romarji dobili podobice; nekateri so verjeli, da jim lahko pomagajo pri zdravju in za varstvo. Ponoči je prejšnja cerkovnica romarjem kuhala čaj, duhovnikom pa je pripravila zajtrk in malico.

Okoli cerkve so pazili, da ni bilo preveč bučno. Noč so si krajšali z igrami predvsem mlajši odrasli. Tudi za Veselo Goro obstaja podatek, da so Hrvatje pri cerkvi plesali - igrali vrtec. Spali so na travi v bližini cerkve, po senikih in bližnjih hišah. Tako so se med domačimi prebivalci in romarji stkale vezi. Marsikje so vsa leta pri isti hiši spali isti ljudje. Ponekod so jim dali prostor za pečjo, drugje so jim postlali v veži na slami. Prav zato, da je slamo shranil za romarje, je veselogorski cerkovnik za razliko od dolinskih pobiral bero v snopih, ne v zrnju.

Če so živeli v šentrupeški župniji svojci romarjev, so romarji iz oddaljenih krajev prespali pri njih. Iz šentruperške župnije je odšlo več ljudi za zaslužkom na Hrvaško. Nekateri so se tam poročili in se potem s svojimi družinami v času romanj in praznikov vračali. Tudi tako so domačini z drugimi tkali vezi. Nekateri so ostali z ljudmi, ki so jih prenočevali, povezani še po drugi svetovni vojni, ko ni bilo več množičnih romanj, bodisi s pošto ali pa z obiski.

Čas romanj je bil Veselogorcem čas zaslužka. Cerkev je bila dobro vzdrževana, saj se je v puščico ali za t.i. ofer ob slovesnostih nabralo precej denarja, čeprav so bili mnogi romarji revni. Cerkev so podpirali tudi grofje, ki so bili v graščini do druge svetovne vojne. Po njihovem odhodu so v graščini odprli gostilno.

Gostilno oz. t.i. pušelšank so imeli tedaj pri vsaki hiši, razen pri cerkovniku. Ne da bi plačali davek, so točili domače vino. Žandarji jim take prodaje niso preprečevali. Ponekod so romarjem nudili tudi topel obrok. V najbogatejši gostilni so v času romanj in sejmov zaklali po več prašičev in telet in vse to prodali. Domači otroci - pastirji - so romarjem nastavljali klobuke. S to obliko zabave so ujeli kak krajcar, sem ter tja pa tudi kak bonbon, ki so jih romarji kupovali na stojnicah.

Marta Kunstelj