V register nesnovne kulturne dediščine vpisani novi enoti

Prekmurska gibanica je najbolj znana praznična sladka pogača iz Prekmurja. Pripravljena je iz krhkega in vlečenega testa, štirih različnih nadevov (skutnega, makovega, orehovega in jabolčnega) in smetanovega ter maščobnega poliva. Največkrat jo pripravljajo ob slavjih in drugih priložnostih, kot so šege življenjskega kroga (krst, poroka), cerkvena žegnanja, prireditve, ponekod je na mizah tudi ob večjih praznikih (božič, novo leto, velika noč).

Velja za tradicionalno slovensko jed v Panonskem svetu Slovenije, poznana in cenjena pa je tudi na širšem območju Slovenije in med slovenskimi izseljenci. Leta 2006 je bila prekmurska gibanica na podlagi Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije. V okviru evropske sheme kakovosti je prekmurska gibanica leta 2010 dobila naziv "Zajamčena tradicionalna posebnost". Pod imenom prekmurska gibanica in s prejetim zaščitnim znakom jo lahko prodajajo le certificirani proizvajalci.

Prekmurska gibanica naj bi dobila ime po narečnem izrazu za gubo ("güba"), saj naj bi bila sestavljena iz več gub (plasti testa) oziroma naj bi nastala s postopkom gubanja. Izvor besede gibanica izhaja iz starih izrazov za jerbas za pecivo ("gibâničnik", "gibâničnjak") in peka ("gibâničar"). Do sedaj za najstarejšo znano omembo prekmurske gibanice kot sladice, ki so jo običajno uživali na ženitovanjskih slavjih, velja omemba župnika na Gornjem in Spodnjem Seniku pri Monoštru Jožefa Košiča iz leta 1828. Prekmurska gibanica kot pečena močnata jed in načini njene priprave so opisani v znanstveni študiji etnologa prof. dr. Vilka Novaka Ljudska prehrana v Prekmurju (1947).

S popravljanjem mehanskih ur se pretežno ukvarjajo urarji. Njihova znanja in spretnosti so ključni za ohranjanje, oskrbovanje, restavriranje in delovanje mehanskih javnih, hišnih in osebnih ur.

Ob vse manjši uporabi mehanskih hišnih in osebnih ur, ki so jih zamenjale elektronske, je zelo pomembno predvsem znanje urarjev, povezano z javnimi urami, ki so v številnih primerih mehanske. Javne mehanske ure so po celotnem ozemlju Slovenije, pritrjene so na pročelja mestnih hiš, cerkev in gradov, na stolpe in v notranjosti stavb. Nekatere so izjemne starosti ali izdelave. Pri popravilih in obnovah ur je potrebno združevanje znanj urarjev, mehanikov, finomehanikov, zlatarjev, filigranistov, konservatorjev, restavratorjev in oblikovalcev kovin. Ob upoštevanju visokih mednarodnih strokovnih in etičnih standardov so delujoče ure rezultat ohranjenih urarskih znanj in celostnih konservatorsko-restavratorskih ter tehniških obnov.

Mojstri, ki imajo vsa znanja, orodja, stroje in naprave, potrebne za popravilo javnih mehanskih ur, so zelo redki. Njihovo delo je dragoceno, saj so poleg osnovne izobrazbe potrebni širše poznavanje tehniške dediščine in urnih mehanizmov, konservatorsko-restavratorsko znanje, dodatno usposabljanje in mednarodno izpopolnjevanje ter sodelovanje. Zaradi vseh potrebnih dodatnih znanj in veščin je posredovanje vedenj in rezultatov dobrih praks od mojstra do mojstra ključnega
pomena.

Izdelovanje in popravljanje mehanskih ur imata dolgo tradicijo, evropska mesta so poznala javne ure že v začetku 14. stoletja, v renesansi so se pojavile še različne hišne ure (stoječe, stenske, namizne, kaminske, viseče). V Mestnem stolpu v Kopru je najstarejši ohranjen in delujoč zvon (zvonovi so v zvonikih in stolpih vedno soodvisen sestavni element stolpnih ur) v srednji Evropi. Ulit je bil leta 1333, na osnovi arhitekture in konstrukcijskih značilnosti zvonika lahko upravičeno domnevamo, da ga je že v začetku 14. stoletja poganjala mehanska, kovana stolpna ura. Na območju Slovenije so nekateri večji kraji imeli javne mehanske ure že v 16. stoletju (v Ljubljani je bila prva javna ura na Slovenskem – prvi podatek o popravilu je v knjigi izdatkov ljubljanskega magistrata , ko so leta 1582 najeli urarja Casparja Windischerja za popravilo ure na mestnem stolpu; Ptuj, Maribor), v 18. stoletju pa so javne in hišne mehanske ure že postale množične v cerkvenem, plemiškem in meščanskem okolju. Konec 17. stoletja so se začele med plemiči in meščani uveljavljati žepne ure, ki so v 19. stoletja postale tudi del prazničnih oblačil kmetov. Zapestne ure so se pojavile po prvi svetovni vojni. Razširjenost različnih mehanskih ur dokazuje tudi porast števila urarjev. Mesta so imela značilne urarske delavnice in mojstre, obrtne šole so delovale v Celju, Kamniku in na Ptuju, urarji so razvijali svojo stroko skozi generacije. Slovenski prostor pozna tudi posebno profesionalno skupino, t. i. vurmoharje. Bili so posebni mojstri in trgovci iz zgornje doline Kolpe, ki so se ukvarjali s prodajo in popravilom stenskih ur. Stenske ure so prodajali tudi v oddaljenejših krajih (Hrvaška, Bosna, Madžarska, Avstrija, Nemčija).

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.