Šege in navade: Sveti Valentin ima ključ od korenin

Danes je valentinovo, praznik zaljubljencev, ki se je v znamenju podarjanja voščil, cvetja in čokolade uveljavil po vsem svetu. Pri nas se je v obliki, kot jo poznamo danes, pojavil šele ob koncu 80. let prejšnjega stoletja, pred tem pa je sv. Valentin veljal zlasti za enega od prvih znanilcev pomladi.

Valentinovo je bilo na Slovenskem eno prvih spomladanskih praznovanj, ki so bila povezana z ljubeznijo med spoloma. Tako je praznovanje vsako leto napovedovalo ptičjo ženitev. Prve pojavne oblike praznika so bile sicer zelo različne, največkrat pa so bile povezane z obhodi otrok od hiše do hiše. Voščili so dobro letino, zdravje in srečo ter gospodinje povpraševali, kako je bilo kaj s ptičjo svatbo in ali je od nje še kaj ostalo. Gospodinje so pred tem po drevesih in grmih nastavile pečene »ptičke«, ki so jih potem otroci nabrali in odnesli domov. Mnoge od teh so posušili in jih jedli še dolgo po valentinovem, navadno s skodelico toplega mleka.

Praznik je poganskega izvora, krščanstvo pa ga je povezalo z godom svetnika Valentina. Slednji velja za znanilca pomladi: prinese namreč "ključ do korenin" in tako se lahko začnejo dela na vrtovih, ureže se prvo trto.

Začetki praznika segajo v antični Rim, kjer so 15. februarja praznovali luperkalije v čast bogu Luperku, zaščitniku ovac pred volkovi. Ko so Rimljani sprejeli krščanstvo, so praznik prestavili na 14. februar in ga poimenovali po sv. Valentinu.