Tepežkanje ima zelo stare korenine, saj se nanaša na dan, ko je dal Herod pomoriti otroke, ko je iskal novorojenega kralja.
Tepežkanje je bilo v časih naših babic blagoslov, ki naj bi z narave (šibe) prehajal na ljudi, predstavljal pa je rodnost in življenjsko moč. Starejšim je pomenil obljubo zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves je švrknila šiba, da bi naslednje leto dobro rodilo. Udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče – če tepežkarjem nisi odprl vrat, te je namreč celo leto čakala nesreča.
Kakšna je morala biti šiba za tepežkanje? Otroci so lahko uporabljali zimzelene rastline ter šibe iz drevja, ki spomladi hitro ozeleni. Najpogostejše so bile leskova, vrbova, brezova, smrekova ali brinjeva veja.
Tepežkanju so v nekaterih delih Slovenije rekli tudi šapanje, ponekod pametiva, rodivanje, drugje pa so fantje po hišah friškali.